Prav tako je zavrnilo dokazni predlog tožnice po zaslišanju dr. C. C. kot priče ter pri tem upoštevalo, da je mogoče dokazni predlog stranke zavrniti le izjemoma (zaradi varovanja pravice do izjave iz 22. člena Ustave RS – v nadaljevanju URS), med drugim tudi tedaj, če “sodišče ne bi odločilo drugače, četudi bi predlagana priča izpovedala natančno tako, kot trdi stranka, ki je to pričo predlagala”, kot je bilo tudi v konkretnem primeru.
Sodišče prve stopnje se je pri odločitvi oprlo na izvedensko mnenje dr. A. A. v zvezi z odgovorom na vprašanje o tem kaj je dr. C. C. povedal tožnici v zvezi s tveganjem ponovne operacije, prav tako pa je upoštevalo izpovedbo tožnice v tej smeri in se pri odločitvi oprlo tudi na ambulantni izvid dr. C. C. iz katerega izhaja njegovo mnenje o ponovni operaciji, kar pomeni, da je bilo dejansko stanje v tej smeri raziskano in tožnici ni bila kršena pravica do izjave iz 22. člena URS ter posledično očitana bistvena…