V času kazenskega pregona zoper obsojenko je veljal Zakon o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-Cov-2 (ZZUSUDJZ), ki je v drugem odstavku 3. člena določil, da roki v sodnih zadevah ne tečejo, razen v sodnih zadevah, ki se obravnavajo kot nujne. Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah presodilo, da se je drugi odstavek 3. člena ZZUSUDJZ nanašal na ustavitev teka materialnih rokov v vseh sodnih zadevah, ki se ne obravnavajo kot nujne. Po tej določbi je bilo zastaranje zadržano v nenujnih zadevah, v katerih je bila pred sodiščem dana zahteva upravičenega tožilca, da odloči o njegovem kazenskopravnem zahtevku. Določba tretjega odstavka 91. člena KZ-1 namreč določa, da je zastaranje zadržano v primerih, ko zakon določa, da pregon ni mogoč. Gre torej za razloge procesne narave, katerih nastanek je po naravi stvari negotov oziroma nepredvidljiv, saj stranke postopka praviloma…