Tožnik je podal trditveno podlago, v kateri je za večino opravil navedel, koliko časa je za njih porabil, vendar sodišče prve stopnje teh dejstev ni ugotavljalo, saj je očitno materialnopravno zmotno štelo, da je za odločitev bistveno le, da je tožnik opravil določeno (nekonkretizirano) nalogo na dan, predviden kot dan tedenskega počitka. Ker tožnik uveljavlja odškodnino za premoženjsko škodo, ker je opravil več dela (prav v času predvidenega tedenskega počitka), mu lahko pripada odškodnina le za toliko ur dela, kot jih je dodatno opravil, ne pa pavšalno za osem ur vsak dan.