Upnik pri nobeni od spornih pogodb ni bil stranka in niti ne more poznati konkretnih dejstev in vsebine teh pogodb. Prav zato je treba siceršnjo strogost pri zahtevi po konkretizaciji navedb in dokaznih predlogov omiliti. Zadošča, da upnik poda navedbe o indicih, ki kažejo na zatrjevano dejstvo. Če ti tvorijo zaključen krog, lahko sodišče dejstva ugotovi z zadostno stopnjo prepričanja. Po drugi strani pa mora biti zato nasprotna stranka, ki z ustreznimi informacijami razpolaga, bolj aktivna, da bi lahko vzbudila dvom v zaključke sodišča.